NOVICE IN DOGODKI

MURSKA SOBOTA
Izpostavljeno

ZBOR ČLANSTVA O ZVVS MURSKA SOBOTAV petek dne 29.04.2022 ob 17.00 uri so se po dvoletnem premoru zbrali člani O ZVVS Murska Sobota na zboru članstva. Zbor je potekal sejni dvorani Mestne občine Murska Sobota Kardoševa ulica 2 in se ga je udeležilo nekaj čez 130 članov in gostov. Na začetku je potekal uvodni svečani del ki ga je pripravila Irma Benko,povezoval pa ga je Boštjan Rous.V tem delu je bilo izvedeno Častno Veteransko dejanje ki sta ga izvedla Štefan Flisar in Slavko Gomboc . Z glazbenim vloškom je nastopil harmonikar Niko Pelc.Na koncu pa so bile podeljene še priznanja - plakete.Prejemniki so bili MO. Murska Sobota , Jože Hirnok,družina Pavlinjek iz Sodišinec , dr.Alojz Šteiner.Na zboru sobili prisotni gostje iz sosednjih Veteranskih in Domoljubnih združenj , Policije , župan MO. Murska Sobta dr. Aleksander Jevšek ter predsednik ZVVS Ladislav Lipič.V delovnem delu zbora članstva ki ga je vodil Štefan Flisar so poročila predstavili Ivan Smodiš - predsednik , Alojz Žvorc - blagajnik in Stanislav Wolf komisija za letovanje in statut . V načrtu dela za leto 2022 ki ga je predstavil predsednik O ZVVS Murska Sobota Ivan Smodiš je bil povdarek na delu z mladimi in organizacijo dela z članstvom ki trenutno šteje 672 člana ( v letu 2021 se je včlanilo 52. novih članov ). Zbor članstva O ZVVS Murska Sobota se je zaključil z družabnim delom v hotelu Zvezda.

Medana

Dan upora proti okupatorjuMedana 2022 - PROSLAVA UPORA OF PROTI OKUPATORJU Kučan: »Odločitev za upor je svobodna. Svobode ni mogoče kupiti.« Prvi predsednik Slovenije je v govoru ob Dnevu upora proti okupatorju dejal, da po nedeljskih volitvah upa in želi, da bi odslej Slovenci hodili v isto smer. Po različnih poteh, a z istim ciljem. Milan Kučan, prvi predsednik Slovenije Naj najprej povem, da tega izseka iz življenja Bricev v času druge svetovne vojne nisem poznal. Me je pa tragična usoda izgnanih v nemška koncentracijska taborišča globoko pretresla. Je ena od tragičnih zgodb, ki so se nam Slovencem zapisale v preizkušnjah polni preteklosti. A nas niso zlomile. Samo okrepile so našo odločenost, da ne sprejmemo usode, ki so nam jo hoteli vsiliti tujci. Ena najstrahotnejših je doletela prav Primorce v času razraščanja in divjanja italijanskega fašizma. A ste se mu uprli, kot se je velika večina Slovencev uprla usodi, ki so nam jo namenili okupatorji. Tega upora se spominjamo 27. aprila, ko je leta 1941 OF pozvala Slovence k oboroženi vstaji. Za vas, Brice, pa ta dan nosi še poseben, dragocen spomin. To je dan, ko so se na domove v briške vasi vrnili izgnanci iz Dachaua, potem ko so preživeli njegove strahote. Nekateri se žal niso vrnili. Tudi njih se spominjamo. Bila je vojna. V vojnah se pokažejo najtemnejša, pa tudi najsvetlejša dejanja, kar jih premore človeštvo. Dogajajo se strahotni zločini, hkrati pa junaštva in pogum, ki daleč presegajo pripravljenost človeka na žrtvovanje v mirnem času. Vse to nam je Slovencem dobro znano iz vojn, ki smo jih bíli in ki so jih bíli na naših tleh. Nobene nismo pričeli mi. Bile so nam vsiljene. Tudi tista pred 30 leti, v kateri smo branili svojo odločitev za življenje v samostojni državi, in tista v drugi svetovni vojni, ko smo branili pravico slovenskega naroda do življenja in obstoja. Uprli smo se. Dokazali smo, da naroda, ki se bori za svobodo, ni mogoče premagati. Boj za svobodo zahteva velike žrtve, a narod, ki ve, zakaj se upira, jih zmore. Simbol našega upora je tudi Osvobodilna fronta. Njen klic je Slovence dvignil v boj, v osvobodilno vojno, v uporniško partizansko vojsko, vse do zmage in do prevzema odgovornosti za lastno usodo. To je zapisano v zgodovini našega naroda ne glede na poskuse tokratne oblasti, da jo zanika in predrugači s slavljenjem drugih dogodkov. Ideološka očala zgodovine pač ne morejo spremeniti. Vsak narod zmore ponotranjiti celoto svoje zgodovine. Velik del Slovencev je to že storil. Danes smo spet priče vojni. Pretreseni smo ob zločinski vojni v Ukrajini, ki se nikakor ne bi smela zgoditi. Zanjo ni opravičila. Zgodila se je, čeprav smo verjeli, da vojn zaradi izkušenj z vojnimi grozotami na Balkanu po razpadu Jugoslavije na evropski celini ne bo več. Zdaj je pri nas večkrat slišati primerjave med vojno v Ukrajini z vojno v Sloveniji, ki jo je povzročila agresija JLA po odločitvi dela političnega vodstva nekdanje skupne države. A je med tema vojnama razlika. Ob junaškem odporu teritorialne obrambe in milice ter s podporo visoke enotnosti ljudi smo v takratnem vodstvu države od vsega začetka aktivno delali za mir. Pred dejanjem osamosvojitve 25. junija smo vodstva drugih republik na srečanjih poskušali prepričati v dogovor o mirnem razhodu države. V republiški skupščini smo sprejeli resolucijo o mirni razdružitvi in jo predlagali v sprejem drugim republikam. Žal neuspešno. V pripravi nove ustave je na predlog močno razvitega mirovniškega gibanja potekalo podpisovanje deklaracija za mir za vnos mirovniškega člena v ustavo. Ko sem ob agresiji JLA državljane pozval k uporu, sem to storil z besedami: »V teh dnevih preizkušnje ostanite pogumni in trdni, s pokončno držo in brez zle misli, kot doslej.« Med vojno smo se po treh dneh, ob angažiranju takratne evropske skupnosti, začeli pogajati o premirju. Hoteli smo čim prej končati vojno in zavarovati življenja naših ljudi in tudi življenja mladih fantov v uniformah jugoslovanske armade, ki niso vedeli, zakaj se borijo v Sloveniji in zakaj morajo streljati na Slovence, s katerimi so poprej živeli skupaj toliko let. Kljub grožnjam dela generalitete v Beogradu in kljub militarističnim hotenjem nekaterih slovenskih politikov smo vojno končali z mirovnim sporazumom na Brionih. Nekateri so ga označili za izdajo. A Slovenija, ki si je z vojaškim odporom skupaj z zavezanostjo politiki miru v svetu pridobila velik moralni ugled, je takrat začela svojo uspešno pot samostojne države in njenega vključevanja v mednarodno skupnost suverenih držav. V Ukrajini prevladuje jezik vojne, ne jezik miru. Po tragičnih izkušnjah dveh svetovnih vojn je bila Evropa sredi osemdesetih let sposobna sprejeti dogovor za mir na svoji celini s Helsinško listino o varnosti in sodelovanju. V reševanju dolgotrajnega spora med Ukrajino in Rusijo ta mehanizem, ki se je razvil v Organizacijo o varnosti in sodelovanju v Evropi, ni bil spoštovan. Sporazumov med obema državama, doseženih v Minsku, državi nista uresničevali. Druge države, ki so v sporazumu sodelovale, niso dovolj pritiskale na državi in vztrajale na njegovem spoštovanju. Zdaj v tej nesrečni države žal odmevajo bobni vojne. Govorica miru je utišana. Premirja niso uresničena, pravih mirovnih pogajanj ni. Za to vojno ne bo opravičila. Rusije zgodovina za te nerazumne odločitve Kremlja za vojno ne bo oprala. Je zločin. Vojno je treba čim prej končati. Dolžnost mednarodne skupnosti je, da v njej ne posreduje le z orožjem, ampak z mirovnimi pobudami, tako kot je dolžnost ruskega in ukrajinskega vodstva, da se pogajata. Vojna se ne bo mogla končati z zmago enih in porazom drugih, predvsem ne z napadalčevo zmago. Tudi po vojni bodo Rusi in Ukrajinci sosedje. Sobivanje, kakršno koli že bo po tej vojni, polno nezaceljenih ran, bo prej ali slej zahtevalo sodelovanje in tudi skupno odgovornost za njun in evropski mir, za blaginjo in varnost njunih ljudi. Pri tem ne bo mogoče uveljavljati maksimalističnih zahtev, da bi nekdo vse izgubil, drugi pa dobil. Del svojih interesov je treba vedno videti tudi v sobivanju in vsaj v nenasilni skupni prihodnosti. O tem je treba razmišljati že zdaj, ko se v Ukrajini kopiči in govori predvsem orožje. O tem mora razmišljati tudi mednarodna skupnost, ki mora ob nujni vsestranski pomoči Ukrajini in nujnih sankcijah zoper Rusijo ustvarjati prostor predvsem za razmišljanje o takojšnjem koncu vojne, vojne, v kateri ne more biti zmagovalca. Tudi zaradi ukrajinskih beguncev, ki jih z razumevanjem in sočutjem sprejemamo tudi pri nas. Tudi Slovenci, tudi Brici, vemo, kaj pomeni biti izgnan in hrepeneti po vrnitvi na svoj dom. Prav zdaj, v odzvanjanju eksplozij in preštevanju žrtev, je čas za mirovništvo. Tako je bilo, čeprav v drugačnih razmerah, pa vendarle, v uporu zoper močnejšega agresorja tudi v Sloveniji. Ta izkušnja bi lahko bila prispevek slovenske politike h končanju vojne. Naj na koncu poudarim, da je odločitev za upor svobodna. Svobode ni mogoče kupiti. To je pokazalo tudi glasovanje na nedeljskih parlamentarnih volitvah. Upam in želim, da bi odslej Slovenci hodili v isto smer. Po različnih poteh, a z istim ciljem.