Srečanje pripadnikov 142. protidesantne čete TO po 33 letih

Na letališču Lajše, ki so ga med osamosvojitveno vojno nadzorovali pripadniki 42. protidesantne čete (PDČ), ki je delovala v okviru 89. Območnega Štaba TO Velenje, se je v petek, 15. novembra sešlo na spominsko-družabno srečanje več kot 30 tedanjih aktivnih udeležencev dogajanja v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Prisotne, tudi eno od treh kmečkih družin, ki so dajale v tistem napetem obdobju zavetje in možnost nadzorovanja tega občutljivega območja, je nagovoril tudi župan občine, kjer se je odvijalo oboroženo vojno dejanje Boris Goličnik. Župan je izrazil zahvalo vsem, ki so razumeli težke trenutke, v katerih se je po zaplembi orožja teritorialne obrambe s strani agresorske jugoslovanske vojske (JLA) znaša naša domovina ter so ob tem kljub visokemu tveganju pomagali po svojih zmožnostih. Zaradi hitrega odpora in sodelovanja ljudi, se je Slovenija obranila pred agresijo v procesu osamosvajanja. Zato, kot je dejal Goličnik, je srečanje vseh, ki so tvegali življenja v vojni za Slovenijo, izjemnega pomena in zato tudi dobrodošlica vsem domačinom, ljudem-civilistom, ter sedaj veteranom vojne za Slovenijo, častniškemu kadru TO ter zavednim družinam, ki so tvegali svoja življenja ter uničenje svojih domov. Spodbudil je zbrane k vzdrževanju vezi in ohranitvi spominov ter aktivnostim, podobnim tokratnemu srečanju na področju občine Šoštanj. Takratni poveljnik 142. protidesantne čete (PDČ) stotnik Janko Avberšek je obširno predstavil dogodke v tistem času. Protidesantna četa v Šaleški dolini je bila mobilizirana drugi dan osamosvojitvene vojne. Mobilizacija je potekala 28. junija 1991 od 11. ure dalje. V večernih urah je bila enota že razporejena na zbornih mestih pri kmetijah Koradej, Bolha in Burjan v Topolšici, kjer so bili pripadniki TO vedno toplo sprejeti. V večernih urah so prejeli oborožitev in opremo, ki je bila domnevno istega dne pripeljana preko meje v Slovenijo. Avberšek je spomnil na poprejšnje usposabljanje in majske dogodke v Logarski dolini kjer so teritorialci dobro prekalili, zato je bila njihova odločenost za obrambo Slovenije brezkompromisna. »Naša naloga med vojno je bila zavarovanje letališča Lajše ter borba proti morebitnimi zračnimi desanti s hitrim premikanjem enote. Na območju varovanja letališča Lajše smo varovali letališko stezo s tehničnimi ovirami in stalno stražo, za protidesantno delovanje enote pa so se predhodno izvajala usposabljanja na tem območju tako, da smo bili dobro pripravljeni na protidesantno delovanje. V enoto nam je bilo dodeljeno tudi nekaj pribežnikov, mladih slovenskih fantov, ki so takrat služili vojsko v JLA. Zaradi njih smo morali poostriti varnostno obveščevalno dejavnost, saj smo prejeli nekaj obvestil domačinov o gibanju nepoznanih oseb na območju Lajš in Topolšice«. Avberšek je predstavil še drugi del taktičnega podviga, ko je del njegove čete po odredbi OŠTO sodeloval v operaciji za zavzetje mejne karavle v Logarski dolini. Major Jože Prislan je z depešo odredil, da se z dvema vodoma takoj premestijo v Logarsko dolino in pripravijo obrambo proti napovedanemu helikopterskemu desantu, ki naj bi se zgodil pri hotelu Plesnik-Palenk, ostali del enote pa je ostal za zavarovanju letališča Lajše. Ko so se pridružili okrepljenemu jurišnemu odredu iz zgornejsavinjskih enot, poveljeval mu je stotnik Osman Hasić, so po pogajanju brez boja zajeli posadko karavle skupaj z vsemi vojaki JLA ter tako preprečili neslutene posledice za obe strani. Del PDČ se je takoj po tem vrnil v Šaleško dolino na položaje okrog letališča, kjer so delovali v pripravljenosti vse do zaključka vojnega odpora do pravične zmage. Le ob prvi 10 letnici ter tokrat ob 33 letih, so se srečali domačini-podporniki ter »soborci« PDČ, zato je bil spomin na burne dogodke spet poln vtisov o stiskah in tveganju. Štefka Ločan , zdaj ovdovela mama s Kmetije Koradej, je vznemirjeno zaupala, kako neznansko strah je bilo vseh v družini, tudi njenega pokojnega moža, ki se je v imenu vse družine odločal, o odstopu dela prostorov na njihovi kmetiji nad letališčem za potrebe namestitve in baze PDČ. »Vedeli smo, da je letalska steza le nekaj sto m stran strateška točka za agresorja in naše borce. Ob najhujšem bi lahko izgubili vse in če bi šlo kaj zelo narobe, smo bili tudi življenjsko ogroženi. A, minilo je, na srečo, ponosni smo, da smo lahko bili del tega, saj smo zdaj svobodni.« Ob srečanju je lar nekaj zgodb obnovil komisar čete PDČ stotnik Zdenko Brložnik. Umirjeno pa je pojasnil marsikatero okoliščino, predvsem pa izrazil veselje ob srečanju, eden od pobudnikov dogodka, varnostni oficir čete poročnik Srečko Gračner, zdaj predsednik OZSČ Velenje, je za javnost mirno dodal, da so takšna srečanja, potrebna, tudi v premislek, da je za mir in svobodo potrebno razmišljati in načrtovati na osnovi izkušenj vseskozi, saj živimo v času, ko stanje miru, v času ki ga živimo, ni samoumevno. »V imenu članstva veteranov s področja občine Šoštanj pa je izrazil veselje, da so v času krize, ko se je z malo skritega orožja odločalo o svobodi ali nadaljevanju tiranije, sodelovali in pomagali številni zavedni domačini iz vse doline, ob tem pa jih ni bilo nobenih nesoglasij. To smo počeli složni in močni«. V imenu veteranov OZVVS Šoštanj jih je pozdravil njihov predsednik Leon Stropnik, ki pa je poudaril, da so tovrstna srečanja zelo pomembna za ohranjanje zgodovine osamosvojitvene vojne. Poudaril je tudi, da je takrat na območju 89 območnega štaba TO Velenje delovalo ogromno vodov in čet, ter da bi bilo potrebno pridobiti od takratnih poveljnikov sezname vseh soborcev in jih povabiti na tovrstna srečanja. Na koncu je vsem zaželel prijetno druženje in varen povratek domov. Preden so se spomini razvneli še o vsem aktualnem dogajanju, so posneli še spominsko »protidesantno« sliko in si ob tem obljubili, da bi se ob kakšnem okroglem jubileju in v miru še srečali. Fotografije: Jože Miklavc