Spominski pohod veteranov v Radencih

Slavnostni govor predsednika ZVVS v Radencih:

Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, spoštovani pohodniki, gospod župan občine Radenci in predstavniki vseh lokalnih skupnosti, cenjeni predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, drage občanke in občani, spoštovani gostje,

Danes stojimo na kraju, kjer zgodovina ni zapisana le v knjigah. Zapisana je v ulicah, na mostu čez reko Muro, v hišah, ki so bile neme priče nemirnim dnem in predvsem v srcih ljudi, ki so tiste dni, ko so tanki in ostala bojna tehnika drveli skozi vasi proti mednarodnemu mejnemu prehodu Gornja Radgona, živeli z negotovostjo, strahom, pa tudi z neomajno voljo, da Slovenija postane samostojna in suverena država. In po nekaj dneh drveli nazaj proti slovensko-hrvaški meji in takrat je padla še ena od žrtev, kateremu je postavljeno spominsko obeležje, pred katerim stojimo in se spominjamo.

Vsak naš korak na tem spominskem pohodu je korak po poti spomina. Ni namenjen obujanju sovraštva ali delitev. Ni namenjen medsebojnemu tekmovanju udeležencev takratnih dogodkov, kdo je bolj pomemben zaradi svoje takratne vloge. Namenjen je spoštovanju resnice, poguma in odgovornosti ljudi, ki so pred petintridesetimi leti razumeli, da so prišli trenutki, ko se zgodovina ne piše sama od sebe. Pisali so jo ljudje, ki so zmogli stopiti skupaj, čeprav niso vedeli, kaj jih čaka. 

Tretji julij 1991 pomeni pomemben mejnik v zgodovini Gornje Radgone, Radencev in ostalih krajev ob Muri in celotnega Pomurja. Obrambne sile VŠP so s številnimi bojnimi ukrepi, podprtimi z potrebnimi ovirami pod, na in pred mostovi na reki Muri onemogočile, da bi enote JLA prestopile to naravno oviro in se združile s svojimi silami v Prekmurju. Tudi zato odhod enote JLA pod poveljstvom polkovnika Popova ni bil zgolj vojaški dogodek. Bil je simbol zmage razuma nad nasiljem, vztrajnosti nad pritiskom in enotnosti nad strahom. Bil je dokaz, da odločnost slovenskih obrambnih sil-TO in milice-ni temeljila na želji po vojni, ampak na neomajni odločnosti braniti pravico svojega naroda do lastne države. In v tej odločnosti se je obrambnim silam pridružil narod-zdravstveno osebje, civilna zaščita, gasilci, komunalni delavci, radioamaterji-skratka vsi tisti, ki so čutili pripravljenost braniti domovino. In posebno pogumno nalogo so opravili prostovoljci, za kar se jim je potrebno vedo znova zahvaliti.

Toda do tega dne ni prišlo samo od sebe. Pred njim so bili dnevi napetosti, negotovosti in tudi nevarnosti. Dnevi, ko je bilo treba sprejemati pomembne odločitve v nekaj minutah. Dnevi, ko nihče ni vedel, ali bo večer dočakal doma ali na bojišču. Dnevi, ko ni bilo časa za velike besede, ampak za velika dejanja. Takrat so svojo zgodovinsko nalogo opravili pripadniki TO in milice in vsi, ki sem jih naštel. In njihova moč ni bila le v orožju. Njihova največja moč je bila v vrednotah; bila je v ljubezni do domovine, v občutku do dolžnosti, v medsebojnem zaupanju, v odgovornosti do ljudi, v pripravljenosti, da zaščitijo svoje družine, svoje sosede, svoje kraje. Moč je bila v prepričanju, da svoboda ni nekaj, kar podedujemo za vedno, ampak nekaj, kar moramo znati varovati. In ko govorimo o TO, je pomembno vedeti, da med njimi niso bili poklicni vojaki. Bili so delavci, učitelji, obrtniki, kmetje, vozniki, študenti. Ljudje, ki so še dan prej opravljali svoje običajno delo. Ko pa je bilo treba, so oblekli uniforme in prevzeli odgovornost za skupno prihodnost. 

In vsi omenjeni niso branili le državne meje. Branili so pravico ljudi, da sami odločajo o svoji usodi. Branili so demokracijo in dostojanstvo slovenskega naroda. Branili so prihodnost svojih otrok, ob tem pa niso izgubili tistega, kar človeka dela velikega-ohranili so svojo človečnost in prav v tem je bila ena največjih moralnih zmag slovenske osamosvojitve. Naša obramba ni temeljila na maščevanju, pač pa na spoštovanju človekovega dostojanstva, na odgovornosti in zavedanju, da je tudi v vojni treba ostati človek. Zato danes ne govorimo le o vojaški zmagi, pač pa tudi o zmagi vrednot.

Spoštovani vojni veterani!

Danes, po 35 letih in minuli državni proslavi, na kateri sta oba slavnostna govornika izrekla številne pohvale in priznanja takratni TO in milici, lahko tudi jaz izrečem naslednje: vi, spoštovani vojni veterani, ste dokaz, da pogum ni odsotnost strahu. Pogum pomeni, da človek kljub strahu naredi tisto, kar je prav. Kako pozabiti vloge vas vseh, vključno s prostovoljci, ki so prve dni spopadov pokazali, kaj je pogum in kaj je domoljubje. Dokazali, da domoljubje ni le glasno govorjenje o domovini, pač pa domoljubje pomeni služiti skupnosti, ko te ta najbolj potrebuje. Pomeni nekaj dati, ne samo nekaj zahtevati in pomeni postaviti skupno dobro pred osebni interes. To so bile vrednote, ki bi jih  danes potrebovali prav toliko, kot smo jih potrebovali leta 1991.

In spoštovani, danes naši izzivi in preizkušnje niso tanki in oklepna vozila na cestah in ulicah. Naši izzivi so nekaj popolnoma drugega. So razdeljenost, nestrpnost, nezaupanje, poplava lažnih informacij in medijske manipulacije, potvarjanje in laži, sebičnost, prepričanje, da je osebni uspeh pomembnejši od skupnega dobrega-skratka veliko tega, kar je v nasprotju z vrednotami, ki so nas vodile v času boja za samostojno Slovenijo. Kot vojni veterani čutimo posebno dolžnost, da branimo mir tudi z besedami-ne le v svoji domovini, temveč tudi kot univerzalno vrednoto. Naša dolžnost je opozarjati na nesorazmerno uporabo sile, na storjene vojne zločine in genocid, kjer koli se pojavljajo, saj nas izkušnje vojne zavezujejo, da ne ostanemo tiho pred trpljenjem ljudi.

In takšne vrednote so zagotovilo za ohranjanje našega ponosa v prihodnosti. Zato se moramo ponovno temeljito zamisliti in razmisliti, kako razumemo demokracijo, kako razumemo spoštovanje človekovih pravic in človekovega dostojanstva in kako razumemo pomen suverenosti. Suverenost države ni ogrožena le takrat, ko kdo poseže na njeno ozemlje z vojsko. Ogrožena je tudi tedaj, ko skuša kdo prikrito vplivati na demokratične odločitve njenih državljanov. Vsak poskus tujega vplivanja na volitve, politične procese ali državne institucije je poseg v pravico naroda, da o svoji prihodnosti odloča svobodno. Zato obramba suverenosti ni vprašanje strankarske pripadnosti, temveč vprašanje varovanja demokracije, pravne države in zaupanja v lastne institucije. 

Spoštovani zbrani, 

spominski pohodi imajo poseben pomen. Ko hodimo skupaj, simbolično povezujemo preteklost in prihodnost. Koraki vojnih veteranov so koraki izkušenj, koraki mladih so koraki prihodnosti. Šele skupaj tvorijo pot naroda.

Naj bo obljuba, da bomo varovali mir, da bomo spoštovali suverenost države, načela izvirne demokracije in da bomo negovali spoštljiv dialog ter ohranili spoštovanje do vseh, ki so ustvarjali slovensko državo v celi njeni zgodovini. Le tako bomo ostali nacija, ki zna stopiti skupaj, ko je to najbolj potrebno.

Naj svoj govor zaključim z naslednjimi besedami:
Država ni samo ozemlje, država so ljudje in moč države ni samo v orožju, njena moč je v značaju njenih državljanov. Leta 1991 so ta značaj pokazali pripadniki TO in milice in številni prebivalci Gornje Radgone, Radencev in vse Slovenije. Danes ga moramo pokazati mi; ne na bojišču, temveč v vsakdanjem življenju s poštenostjo, s spoštovanjem, z odgovornostjo in pripravljenostjo pomagati drug drugemu in z ljubeznijo, ki se ne meri v velikih besedah, ampak v naših dejanjih. 

Ladislav Lipič, predsednik