Posvet ob 15. letnici delovanja KODVOS-a

Trenutno je v KODVOS-u vključenih 9 Zvez in društev, 15 letnica je zagotovo primerna časovna oddaljenost od ustanovitve, da lahko pogledamo na preteklo delo ga ovrednotimo in si zadanemo cilje za naprej. Potreben pa je tudi nekoliko kritičen pogled na delovanje organizacij in delovanje družbe kot celote. V naslednjem letu bo izdan zbornik prispevkov s posveta v katerem boste lahko prebrali vse prisotne avtorje. Za pokušino pa prispevek našega predsednika Ladislava Lipiča. Pričakovanja in resničnost-smo vojni veterani izpolnili svoje poslanstvo? Ljubljana, Državni svet, 23.10.2023 Temeljno poslanstvo zveze veteranov vojne za Slovenijo je ohranjanje spomina in vedenja na čas osamosvajanja Republike Slovenije. V primeru, da nekoliko zožim pomen pojma »osamosvajanje«, je to sodelovanje v obrambnih pripravah takratnih štabov in enot TO, upravnih organov za LO in ostalih struktur SLO in DS. Kolegi iz ZPVD Sever bodo dodali še milice in organov za notranje zadeve. Pod izrazom »obrambne priprave« v tem primeru razumem priprave na obrambo na plebiscitu izražene volje ljudi, to je imeti samostojno lastno državo. Bom konkreten tudi pri opredelitvi obdobja in sicer je to obdobje od začetka leta 1990 do 25. oktobra 1991, ko na slovenskih tleh ni bilo več nobene tuje vojaške sile. To je bil čas, ko je nasprotnik bil prepoznan in prvič jasno opredeljen v direktivi načelnika NZ…… Za še bolj jasno razumevanje naj navedem nekaj pomembnih mejnikov, ki so bili takrat za področje nacionalne varnosti izjemnega pomena: -preprečitev mitinga resnice -preprečitev odvzema orožja TO -organiziranje NZ, ki se je kasneje poimenovala MSNZ -plebiscit -ustanovitev UC za usposabljanje vojaških obveznikov iz Slovenije -pekrski dogodki -osamosvojitvena vojna -odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije Menim, da je sestavni del našega poslanstva tudi spoštovanje celotnega zgodovinskega loka uporništva slovenskega naroda v njeni zgodovini. Obdobje bojev za severno mejo, upor Primorcev zoper fašizem v tridesetih letih minulega stoletja, vključno s spominom na TIGR, obdobje druge svetovne vojne in boj slovenske partizanske vojske do končne zmage nad fašizmom in nacizmom v sestavi velike antihitlerjevske koalicije in seveda vojna za samostojno Slovenijo. Mnenja sem, da je naloga tako veteranskih kot domoljubnih organizacij, da v svojih stališčih jasno izražajo pomen naštetih obdobij in dogodkov, kajti vsi našteti so v zgodovini našega uporništva imeli pomembno vlogo. Našteto predstavlja našo vlogo v obrambi domovine bodisi z orožjem, bodisi z drugimi sredstvi. In smo že pri prvem vprašanju-ali to razumemo enako in ali predvsem to vsi počnemo podobno? Glede našega poslanstva pa je potrebno razumeti še nekaj in sicer, da smo veterani specifična družbena kategorija, ki predstavljamo prehajanje iz obrambnega sistema v civilno družbo in prenašamo znanja in izkušnje, ki bi morale biti za vsako državo neprecenljive. To bi moralo veljati tudi za tiste, ki desetletja in več služijo domovini v obrambno-varnostih silah, vendar sedanja zakonodaja tega ne omogoča. Sprašujem se, ali bi morda v tem primeru državne institucije imele več razumevanja za znanja in izkušnje veteranov? V vsebini temeljnega poslanstva vojnih veteranov v naši zvezi je tudi delo in odnos z mladimi in še bolj odnos mladih do osamosvojitve. Ne potrebujemo vzpodbud v smislu kdo je za in kdo proti osamosvojitvi. Na to je bil podan odgovor na plebiscitu 23. decembra 1990. Tisto, kar potrebuje bolj država kot mi je sistemska ureditev tega vprašanja v izobraževalnih programih in učnih načrtih. naša naloga pa je, kako bomo to pomagali predstaviti mladim in kako mlade zainteresirati, da nas bodo razumeli. In sedaj odgovor na v naslovu zastavljeno vprašanje: da, vojni veterani smo se trudili izpolnjevati svoje poslanstvo, vendar nam še v celoti ni uspelo. Vedeti pa moramo, da se z oddaljevanjem zgodovinskega spomina na vojne napore družbe in tragične posledice le-te briše zavedanje pomena vseh, ki so v vojni sodelovali. Ravno zaradi časovne oddaljenosti bo naša naloga v prihodnje še bolj zahtevna in bo za to, da bomo lahko jasno povedali, da smo svoje poslanstvo izpolnili v celoti potrebno sodelovanje vseh vojnih veteranov, večja raven enotnosti, jasno opredeljene vrednote in razumevanje vsakokratnih političnih elit, ne glede na ideološko opredelitev, kajti odnos do vojnih veteranov je dober pokazatelj odnosa do nacionalne zgodovine. Sodobna družba, v kateri smo se znašli in je skrajno individualizirana, nas veterane velikokrat ne samo ne razume, pač pa nas velikokrat tudi ne zaznava. Res je, da bo od konca druge svetovne vojne kmalu minilo 80 let, od osamosvojitvene vojne pa je minilo več kot 30 let, vendar sta za pridobitev nacionalne neodvisnosti pomembni obe. Vedeti moramo, da je med trajnimi in univerzalnimi vrednotami prva in morda najpomembnejša prav obramba domovine. Zato bi se vsakokratne politične elite v svojem izražanju o vojnih veteranih morale zavedati, da izrečene ocene vplivajo na opredelitev mladih do obrambe domovine in do svojih obrambno-varnostnih sil. To je tudi del odgovora na moje drugo vprašanje. O vseh teh vprašanjih bom veliko več in bolj natančno pisal v prispevku za naš zbornik, ki bo nastal po tem posvetu. V nadaljevanju bi želel povedati nekaj več svojih misli o vlogi veteranskih organizacij v današnji družbi, katera je prežeta s populizmom, spori in delitvami, lažnimi novicami, pa tudi s solidarnostjo, humanitarnostjo in razumevanjem stisk in nesreč ljudi, kadar je to potrebno. Tem razmeram dodajmo še zapletene mednarodno okolje z nasiljem, vojnami, begunsko in migrantsko krizo, kar vse je idealno torišče za ekstremno politiko, ki si v celi Evropi utira pot, ponekod bolj in ponekod manj uspešno. Izhajajoč iz nagovora nekdanjega predsednika RS dr. Danila Türka ob podpisu dogovora (16. september 2008) o sodelovanju domoljubnih in veteranskih organizacij si zastavljam številna vprašanja, na katera bom v nadaljevanju poskusil odgovoriti. Če je trditev, da slovenska osamosvojitev ni nastala čez noč ampak je bil to proces, sem jo v uvodu mojega nastopa že potrdil z navedbo spoštovanja »zgodovinskega loka« našega uporništva. Zato je res tudi to, da se nadaljuje obdobje prizadevanja naroda za vzpostavitev polne svobode, ki je uresničljiva v demokratični družbeni ureditvi, čeprav je od takrat minilo 32 let. Razmere, opisane v uvodu v drugi del mojega nastopa, to potrjujejo. To bi lahko razumeli tudi kot trditev, da ne živimo v »polni svobodi« in če analiziramo razmere zadnjih let se ne bomo veliko zmotili. Ponovil bom del mojega nagovora na slovesnosti ob 30. obletnici ZVVS. Izrazil sem željo, da bi naša organizacija uspešno uresničevala svoje poslanstvo tudi v prihodnje in bila pri tem uresničevanju »politično nepristranska«. Politična nepristranskost pa ne pomeni politične pasivizacije, torej se ne bomo odpovedali pravici oblikovanja mnenja o aktualnih družbenih dogodkih in morebitnih odklonih in stranpoteh družbe, katero smo aktivno gradili, jo sooblikovali, branili in obranili. Zato imamo ne samo pravico, temveč tudi dolžnost imeti mnenje in to mnenje tudi javno izraziti. Vojni veterani namreč nismo samozadostna družba, ki spi na lovorikah in zahteva zgolj spoštovanje svoje vloge v času osamosvajanja. Pomembno pa je še nekaj, sploh pa v družbi, kjer je tudi demokracija in demokratična družbena ureditev razumljena nekoliko površno. Ob koncu prvega desetletja novega stoletja (po letu 2010) so se začele množiti nove veteranske in domoljubne organizacije. Na letnem pogovoru predsednikov veteranskih in domoljubnih organizacij, združenih v KODVOS, sem takratnega predsednika RS gospoda B. Pahorja opozoril na oblikovanje »nove strankarske civilne družbe«. Predvidevanja so se uresničila in razen veteranskih in domoljubnih strankarskih organizacij so zrasla tudi druga, novinarska, zdravniška in celo nekakšne paravojaške enote, katere divizije so si nadele ime ene najbolj zaslužnih zgodovinskih oseb, ime generala Rudolfa Maistra. Številni mediji in posamezniki so na podlagi in s pomočjo nosilcev »teorije in prakse uravnoteženosti« poskrbeli, da se je začelo tudi obdobje osamosvajanja in osamosvojitvene vojne potvarjati in prirejati potrebam posameznikov in politične stranke. S postavitvijo spomenika žrtvam vseh vojn se je intenziviral tudi proces narodne sprave, ki je bolj delil kot nas spravljal, kar so nekateri nosilci politične moči dokazovali tudi s svojim poimenovanjem tega spomenika kot spomenika sprave. Torej ga mirno preimenovali, tudi pred mednarodno javnostjo, v korist svojih osebnih in politično-strankarskih potreb. Bilo je obdobje, ko so s »teorijo diskontinuitete« skorajda uspeli dokazati, da pred letom 1998 ni obstajalo ničesar, kar je bilo zgodovinsko pomembno in je tudi prispevalo svoj delež osamosvojitvi. V svojem spisu z naslovom »S ponjavo prekrita zgodovina«sem postavil tudi vprašanje o tem pojmovanju v podnaslovu »Kontinuiteta z bivšim družbenim redom ali začetek zgodovine«. V tem spisu sem zapisal, da je vsaka država v osnovi ideološka……vendar pa je narodova samobitnost, za katero so mnogi dali svoja življenja, pred vsakim svetovnim nazorom in iz njega izhajajočim političnim prepričanjem. Torej, da bom razumljen-res je prekinjen družbeno politični sistem, ni pa prekinjen obstoj družbe ter številnih pridobitev. Naj zaključim ta del našega novejšega obdobja z mojo ugotovitvijo: vprašanje zanikanja zgodovinskih dejstev s ciljem dokazovanja, da se je »prava« zgodovina začela šele ob koncu 20. stoletja je eden od vzrokov za naš »razkol«, na novo pa se je začel udejanjati po osamosvojitvi Slovenije in v prehodu v novo družbeno ureditev. Čemu je namenjen ta del mojega nastopa: predvsem temu, da smo vojni veterani in vsi »domoljubi« zavezani vrednotam, kot so spoštovanje človekovih pravic in njegovega dostojanstva, poštenost, pravičnost, tovarištvo, svobodoljubje-smo se ob različnih potvarjanjih, neupravičenih obtožbah, lažeh, nasilju, grožnjah tudi svetovnemu miru dolžni oglašati in ne biti tiho. Danes, ko smo opravičeno zaskrbljeni zaradi realne možnosti vojne svetovnih razmer, je naša naloga obsojati uporabo nasilja in javno izražati zahteve po mirnem reševanju sporov v mednarodni politiki in zahtevati mir. Vplivi takšnih razmer bodo segale še bolj intenzivno tudi v naš prostor in naše obrambno varnostne sile imajo in bodo imele še bolj pomembno vlogo. Dokazali so, da se tega zavedajo in jih ni potrebno vzpodbujati z idejami o oboroževanju ter formiranjem raznih vaških straž. Sprašujem se tudi, zakaj ne govorimo o vzrokih nastanka kriz, pač pa se ukvarjamo samo s posledicami. Ne gre samo za vzroke nastanka kriznih žarišč z vojnami, tudi v domačem družbenem okolju bi se morali spraševati o marsičem, kar je in vpliva na blagostanje državljank in državljanov. Zadnji primer so katastrofalne poplave, za katere ni vzrok samo obilno deževje, pač pa desetletja zanemarjanja vzdrževanja vodotokov, za katera je država plačevala, dela pa niso bila opravljena. Skratka, veliko priložnosti, da domoljubne in veteranske organizacije opozorimo nekdanje in sedanje nosilce oblasti, da če želimo ozdraviti to družbo, morajo diagnosticirati bolezen. Šele takrat bo mogoče učinkovito zdravljenje. Zato je pred nami, veteranskimi in tudi domoljubnimi organizacijami pomembno obdobje. Z obsodbami navedenih odklonov ne vzpodbujamo prepire in ne povzročamo delitve. Spore in delitve povzročajo tisti, katerih namen je jasen-priti in ostati na oblasti in tistih, ki jim ob tem početju nekritično stojijo ob strani in takšno početje podpirajo. Vojni veterani smo bili zgleden primer kulture sodelovanja, nepristranskosti in dialoga. Pri podajanju svojih pogledov na našo polpreteklo zgodovino oz. osamosvojitev smo pokazali visoko raven dialoga, strpnosti in profesionalnosti! (to je ocena PRS na slovesnosti ob 30. obletnici ZVVS). In takšni bomo tudi v prihodnje!