Vzroki za vojno v Sloveniji

Del narodove samozavesti je neustavljiva težnja, da je na svojem ozemlju sam gospodar. Slovenski državi zgodnjega srednjega veka sta bili Karantanija in Karniola, potem pa smo Slovenci vse do 1918. leta ostali pod peto tujih gospodarjev. Ob propadu Avstro-Ogrske je 29. oktobra 1918 nastala prva slovenska država v novejši zgodovini, drugič se je slovenska državnost oblikovala med narodnoosvobodilnim bojem v letih 1941-1945, obakrat pa se je izgubila v jugoslovanskih okvirih. Slovenska republika je imela po drugi svetovni vojni vse elemente države, le samostojna ni bila in zato ni mogla odločati o svoji usodi. Takšno stanje pa ni moglo trajati v nedogled.

Pot v vojno v Sloveniji

Do vojne za Slovenijo je prišlo zaradi nasprotovanja slovenskim težnjam po decentralizaciji in demokratizaciji. Ker so bili predlogi SR Slovenije po drugačni ureditvi odnosov zavrnjeni in ker se je velikosrbski pritisk nenehno stopnjeval, najprej na Kosovu in nato vedno bolj grozeče tudi v drugih delih Jugoslavije, se je decembra 1990 na referendumu velika večina prebivalcev Slovenije odločila za samostojno in neodvisno državo. Oborožen nastop proti demokratičnim spremembam v Sloveniji in na Hrvaškem je JLA začela pripravljati že po večstrankarskih volitvah maja 1990, in sicer z odvzemom večine orožja Teritorialni obrambi.
K razpadu Jugoslavije je bistveno prispeval nastop velikosrbskih sil s Slobodanom Miloševićem na čelu. Ideja o veliki Srbiji in o obračunu z drugače mislečimi je imela zagovornike tudi v vrhu armade, čeprav je velik del oficirjev JLA ob pripravah na obračun dolgo verjel, da gre za obrambo jugoslovanske ideje o enakopravnosti narodov.

Razglasitev samostojne države je Slovenija pripravljala tudi s krepitvijo svojih oboroženih sil - Teritorialne obrambe in policije. Slovenska skupščina je 28. septembra 1990 sprejela ustavno dopolnilo, ki je določalo, da je v miru in izrednih razmerah pristojnost nad Teritorialno obrambo prenesena na Predsedstvo RS. Predsedstvo, ki ga je tedaj in med vojno vodil Milan Kučan, je takoj imenovalo vodstvo novega RŠTO z Janezom Slaparjem na čelu.

Predsedstvo RS je 18. marca 1991 v vedno bolj zaostrenih razmerah ustanovilo Operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, ki sta ga vodila Igor Bavčar in Janez Janša. Usklajevalo je varnostne in obrambne priprave in med vojno opravljalo naloge štaba vrhovnega poveljnika. Glavni oboroženi sili Slovenije sta bili teritorialna obramba in policija. Pomembne naloge pri varovanju življenj in dobrin so imele Civilna zaščita ter kriminalistična služba in VIS. Taktika obrambe Slovenije je temeljila na dokumentu iz aprila 1991, ki je govoril o možni razdružitvi z obrambnega vidika. V primeru oboroženega nastopa JLA je bilo načrtovano blokiranje vseh enot in vojašnic v Sloveniji, ustavitev prodorov JLA s hrvaške smeri in aktivni nastop tam, kjer bi bile slovenske obrambne sile v prednosti.

Za kraj prvega obračuna z novo Slovenijo je JLA izbrala Maribor, kjer je 23. maja 1991 izzvala incident, ki ga je skušala izrabiti za nastop proti učnemu centru Teritorialne obrambe. Šla je celo tako daleč, da je ugrabila slovenskega pogajalca podpolkovnika Vladimirja Miloševiča. Pod kolesi vojaškega oklepnika je umrla tudi prva slovenska žrtev Josef Šimčik iz Miklavža. Odločen odpor pripadnikov centra in odziv Mariborčanov sta armadne načrte preprečila.

Slovenska skupščina je ustavni zakon o samostojnosti sprejela 25. junija 1991, na mejnih prehodih so bile jugoslovanske table in zastave zamenjane s slovenskimi in postavljeni mejni prehodi proti Hrvaški. Isti večer se je v Beogradu sestal Zvezni izvršni svet. Sprejel je odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji, s čimer sta imeli JLA in zvezna policija odprto pot za oborožen nastop proti Sloveniji.

Vojaško-policijski nastop je bil v prvi fazi uperjen proti slovenskim mejam in letališču Brnik. Ko bi bila Slovenija odrezana od sveta, bi v drugi fazi prišel na vrsto obračun z delom Slovenije, ki je zagovarjal samostojnost, zamenjali pa bi tudi staro politično vodstvo z novim, ki bi bilo marioneta za uresničevanje srbskih ciljev.

Proti mejnim prehodom z Italijo so 26. junija prve krenile oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so reagirali proti agresiji, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači ob 14.30 padel tudi prvi strel, ki ga je sprožil oficir JLA.

Taktika nastopa JLA proti slovenskim mejnim prehodom je bila opredeljena s posebnim ukazom, ki je najprej pozival k predaji prehoda, nato je sledila grožnja z orožjem in nazadnje streljanje v bližino prehoda in v centre odpora. Po izkušnjah na Kosovem in na Hrvaškem je JLA tudi v Sloveniji aktivirala oborožene sile, vendar napačno predvidevala, da bodo tudi Slovenci pokorjeni brez težav. Zato so bile enote JLA brez ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje, upoštevana pa niso bila bistvena taktična načela, da tanki ne nastopajo brez podpore pehote.

Enote za vojaški poseg proti Sloveniji so oblikovali ljubljanski, mariborski, reški, zagrebški in varaždinski korpus ter letalski korpus JLA. Vsi so bili pod poveljstvom 5. armadnega poveljstva v Zagrebu. V Sloveniji je imela JLA približno 22.300 vojakov, slovenska Teritorialna obramba 16.000 pripadnikov, med vojno pa se je število povečalo na 35.200. Slovenska policija je imela okoli 10.000 aktivnih in rezervnih pripadnikov, JLA pa je imela popolno premoč v orožju in močne oklepne enote s podporo vojnega letalstva. Slovenska vojska in policija sta imeli samo pehotno oborožitev, nekaj protiletalskih topov 20 mm in minometov 82 mm, vendar niti enega tanka, letala ali topniških enot. Boju z oklepniki so bili namenjeni ročni raketometi, obrambi pred nizko letečimi letali pa prenosne rakete strela.

Brigadir Janez J. Švajncer

 

Osamosvojitvena vojna v Sloveniji leta 1991

Četrtek, 27. junij
Vojna za Slovenijo se je začela ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2.40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon.

Kolono oklepnikov, ki je prodirala skozi Belo krajino, je sestavljalo 12 bojnih oklepnih vozil s tricevnimi protiletalskimi topovi 20 mm in več tovornjakov. Ustavila jih je barikada v Pogancih. V stopnjevanju napetosti med pripadniki Teritorialne obrambe in vojaki so padli prvi streli. Ob 10.30 je kolona odpeljala proti Ljubljani, vendar jo je ob 15.45 ustavila zapora na cesti pri Medvedjeku.

Oklepni bataljon z Vrhnike je proti Brniku prodiral v dveh kolonah. Na poti je naletel na improvizirane, nebranjene barikade iz avtomobilov. Ena oklepna kolona je prodirala po avtocesti in ljubljanski obvoznici ter čez Trzin in Mengeš, druga po stari cesti, pri čemer je po pomoti zavila v gozdove na Toškem čelu in pri obračanju na ozki cesti izgubila dva tanka. Prvi tanki so prišli na letališče Brnik okoli 5. ure zjutraj. Zavzeli so okolico letališča, enota Terotorialne obrambe pa jih je napadla okoli 18. ure. Po napadu so tanki zavzeli položaj za krožno obrambo.

V Trzinu so za kolono JLA z Vrhnike ostali trije oklepni transporterji in vozilo za zveze. Proti večeru so se iz dveh helikopterjev JLA izkrcali pripadniki diverzantskega odreda, ki so prišli na pomoč oklepnikom. V približno 20 minut trajajočem spopadu s policijsko specialno enoto in Teritorialno obrambo so padli štirje vojaki JLA in pripadnik Teritorialne obrambe. Drugi vojaki JLA so se predali, vojaki diverzantskega odreda JLA pa so se umaknili proti Depali vasi in bili naslednji dan ujeti.
Kombinirana kolona JLA, ki je zjutraj krenile iz Maribora , je bila ovirana z barikadami v krajih spodnja Vižinga ,Radlje ,Muta in Trbonje.

V Dravogradu je pristal helikopter z zveznimi policisti . TO jih je obkolila in predali so se brez boja. Zajeta je bila tudi pomembna dokumentacija.

Na Holmecu je ob 17 uri JLA postavila mejnim miličnikom ultimat , da zapustijo mejni prehod .JLA je ultimat podkrepila z opozorilnimi streli iz pušk in breztrzajnega topa na mejni prehod in bližajoče se pripadnike TO . Mejni prehod je ostal ves čas v slovenskih rokah.

Deset tankov je iz Maribora približno ob 9. uri odpeljalo proti Šentilju, pet tankov ter 10 oklepnikov pa proti Dravogradu. Kolono, ki je prodirala proti Šentilju, je ustavila branjena barikada v Pesnici. Okoli poldneva so jo začeli obstreljevati in jo zažgali. Pripadniki Teritorialne obrambe so tanke napadli okoli 17.30. Na mostu čez Dravo je bila zavrnjena tankovska kolona polkovnika Popova, ki je poskušala prodreti s hrvaške smeri. Ustavljena je bila oklepna kolona, ki je prišla v Slovenijo pri Razkrižju.

Zvečer je bil pri vasi Rigonce ustavljen poizkus vdora oklepne kolone JLA. Ob 20.45 je bil z dvema minometoma 82 mm izveden napad na letališče Cerklje, nato pa je večina letal letališče zapustila. Do ostrega spopada s kolono JLA je prišlo v Kosezah pred Ilirsko Bistrico, padli so trije vojaki JLA. Zvečer je bil sestreljen en helikopter nad Igom in drugi nad Ljubljano.

Petek, 28. junij
Ponoči so slovenske oborožene sile krepile blokade in novo mobilizirane enote Teritorialne obrambe usmerjale proti zavzetim mejnim prehodom. Vse koordinacijske podskupine so dobile ukaz: "Na vseh točkah, kjer so oborožene sile RS v taktični prednosti, izvršite ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. Nasprotnika pozivajte k predaji, določite čim krajši rok in izvedite akcijo z vsem razpoložljivim orožjem. Pri akcijah poskrbite za evakuacijo in varnost življenj civilnega prebivalstva."

Na Koroškem so bili štirje MMP ( mednarodni mejni prehodi ) Radlje , Vič cestni Holmec ,želežniški Holmec in en maloobmejni Libeliče ves čas vojne v Slovenskih rokah in nikoli zasedeni, kar je bilo prej izjema kot pravilo.

Tanki, ki so prenočili pred barikado v Pesnici, so do sedme ure zjutraj barikado odstranili in nadaljevali z vožnjo proti Šentilju. Ustavila jih je barikada v Ranci, pri Kaniži sta dva tanka obtičala. Druge tanke je okoli 10.30 ustavila branjena barikada v Štrihovcu. Pripadniki Teritorialne obrambe in policije so tanke napadli. Po 11. uri so prišla tankom na pomoč letala jugoslovanskega vojnega letalstva in raketirala ter obstreljevala barikado. Ob 13.30 so spet napadla štiri letala, pri tem so bili štirje vozniki tovornjakov ubiti. Tankovska kolona je nato barikado obšla, vendar se je kmalu ustavila.

Ob 9.50 so slovenske enote napadle oklepno kolono JLA na Medvedjeku. V napadih letalstva JLA je bilo ubitih šest voznikov tovornjakov.V Limbušu pri Mariboru sta bila uspešno napadena dva tanka JLA. V Gibini je bil ustavljen prodor oklepne kolone s Hrvaške. V zgodnjih jutranjih urah še v temi je TO napadla bližajočo se kolono JLA tik pred Dravogradom in to kljub slabi oborožitvi. Proti jutru se je s prihodom še dodatne enote vnela kratka in ostra bitka ,kjer je ostrostrelec iz kasarne Bukovje ustrelil Vincenca Repnika na položaju nad kolono. Kolona je bila ustavljena pred barikado in tu ostala. Na mejnem prehodu Holmec so se zgodaj zjutraj začeli ostri spopadi ,kjer sta sodelovali skupaj TO in policija .JLA je bila poražena po trdovratratnih bojih ,ki so se začeli pred peto uro zjutraj pa vse do polenajste dopoldne in to kljub petim mrtvim na obeh straneh se je boj nadaljeval ,do predaje . Enote Teritorialne obrambe so se zapletle v spopad na desnem bregu Drave v Dravogradu. Jugoslovanska letala so napadla letališče Brnik, oddajnike Krim, Kum in Nanos ter Karavanški predor, Kočevsko Reko , Dravograd in Mursko Soboto. Prostovoljna PZO enota, ki je bila formirana tega dne , je streljala na letali MIG-21 na letališču pri Slovenj Gradcu. Oklepna kolona polkovnika Popova, ki je v Slovenijo prodrla pri Razkrižju, je zavzela mejni prehod Gornja Radgona. Domači prostovoljci so ji zažgali tovorne avtomobile. Zavzeto je bilo skladišče JLA v Borovnici, s čimer se je oborožitev Teritorialni obrambi bistveno izboljšala, zavzeli so skladišče v Leskovcu, neuspešen pa je bil napad na vojašnico v Ribnici. V Črničah v Vipavski dolini je Teritorialna obramba odgovorila na ogenj iz kolone JLA, dva vojaka sta padla. Po napadu bojne skupine majorja Lisjaka je bil zavzet mejni prehod Rožna dolina, dva tanka sta bila uničena, trije zajeti, trije vojaki JLA so padli, 98 pa je bilo ujetih. Zavzet je bil prisluškovalni center JLA na Rožniku pri Ljubljani in uničen prisluškovalni center JLA na Suhi. Izvedena sta bila napada na vojašnico Škofja Loka in skladišče JLA Drulovka. Na letališču Brnik je JLA ubila dva avstrijska novinarja. Ponoči se je tankom ob letališču približal pripadnik Teritorialne obrambe Peter Petrič, streljal na poveljniški tank, ranil poveljnika in pri tem izgubil življenje.

JLA je ob 21. uri razglasila prekinitev ognja, saj so bile obkoljene enote v vedno težjem položaju.

Sobota, 29. junij
V noči s petka na soboto so se predstavniki Slovenije v Zagrebu sestali s tremi zunanjimi ministri Evropske skupnosti in predsednikom ZIS. Sprejeli so dogovor o ustavitvi sovražnosti, ki pa je bil tako nejasen, da do njegove uresničitve ni prišlo.

Dopoldne so se vdali vojaki in zvezni policisti, ki so bili obkoljeni v letalski bazi JLA na letališču Brnik. V skladišču goriva JLA v Mokronogu je podoficir streljal na poveljnika, ki se je hotel vdati, in grozil, da bo razstrelil rezervoar z gorivom. Uspešen je bil napad na bojno oklepno vozilo JLA pri Moretinih in spopad policistov z vojaki JLA pri Škofijah. V Štrihovcu je bila razbita tankovska kolona, ki je prodirala proti Šentilju. Tanki razpadle kolone so pozneje sestavljali tankovsko četo Teritorialne obrambe.

Od Predsedstva in Vlade RS je JLA s pisnim ultimatom zahtevala kapitulacijo Slovenije. Zadnji rok je bil 30. junija ob 9. uri. Zvečer se je sestala slovenska skupščina, se opredelila za mirno rešitev krize, vendar slovenska neodvisnost ni smela biti ogrožena.

Nedelja, 30.junij
Ob 9. uri je bil zračni alarm, z letališč na Hrvaškem so proti Sloveniji poletela letala JLA, vendar so se kmalu obrnila in vrnila na letališča. V varaždinskem, zagrebškem in reškem korpusu je JLA oblikovala nove sile za napad na Slovenijo.

Enote Teritorialne obrambe so napadle ploščad pred Karavanškim predorom, ponoči pa je bil sprejet dogovor o izročitvi predora. Zavzeli so center zvez nad Senožečami. Iz zaplenjenih tankov je bila pri Novi Gorici organizirana tankovska četa Teritorialne obrambe z devetimi tanki. Na Koroškem je bilo zavzetih in predanih vseh 13 karavl v času od petka 28. junija do nedelje 30. junija in odprti vsi štirje mednarodni mejni prehodi ( Radlje, Holmec cestni ter želežniški in Vič pri Dravogradu ) ter dva maloobmejna (Libeliče ter Reht).

Ponedeljek, 1. julij
Okoli pol treh zjutraj je prišlo do požara in eksplozije, ki je uničila skladišče orožja JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo. V skladišču je bilo orožje slovenske Teritorialne obrambe. Po spopadu, v katerem je padel poveljnik, se je vdala stražnica JLA v Novi vasi. JLA je s helikopterji z oznako Rdečega križa dovažala okrepitve in opremo obkoljenim enotam. Oklepni koloni na Medvedjeku je bil ponoči dovoljen odhod do nove barikade v Krakovskem gozdu.
Zvečer je sledil nov ultimat JLA Sloveniji.

Torek, 2. julij
Začel se je odločilni del vojne za Slovenijo. Ob 5. uri zjutraj so enote Teritorialne obrambe napadle oklepno kolono v Krakovskem gozdu in ji zadale močan udarec. Oklepnomehanizirani bataljon JLA iz Jastrebarskega je skušal prodreti v Slovenijo in rešiti obkoljeno kolono v Krakovskem gozdu, vendar je bil zaradi velikih izgub ustavljen in zavrnjen pri Prilipah. V brezizhodni situaciji so vojaki

JLA oklepnike v Krakovskem gozdu zapustili in bili naslednji dan zajeti.

Ob 13.30 se je z ognjem iz tankovskih topov Teritorialne obrambe začel napad na stražnico JLA v Šentilju. Na položaje vzhodno od mejnega prehoda je bilo izstreljenih 65 granat in na stražnico 25 granat. Vojaki JLA so jo zapustili.

Ob 16.15 so na mejnem prehodu Gornja Radgona enote Teritorialne obrambe napadle oklepnike JLA, streljanje iz tankov pa je uničilo del mesta. Oklepnikom sta pomagali dve letali.

Zavzeto je bilo skladišče JLA v Ložnici, ekonomija Rajhenav in nekdanja skladišča Teritorialne obrambe na Prulah v Ljubljani. Letala JLA so napadla oddajnike na Nanosu, Kumu in v Domžalah, barikadi pri Čatežu in v Krakovskem gozdu. Po ostrem spopadu, v katerem je padel poveljnik, se je vdala stražnica Kuzma. V Mariboru so iz vojašnice Franca Rozmana-Staneta s havbicami streljali proti Pohorju. Po napadu štirih letal G-4 na položaje pri Dravogradu , so enote TO od 15.22 do 21.30 ure pred Dravogradom doživeli nov kombiniran spopad z oklepno kolono in kasarno Bukovje na drugi strani Drave Mrtvi v koloni in ranjeni na obeh straneh govorijo o ostrini in dolžini spopada . Prostovoljna PZO enota je streljala na ista štiri letala G-4 iz položajev na Dobrovi pri Dravogradu .

Iz vojašnice na Vrhniki so tanki odpeljali proti Ljubljani in proti Logatcu, vendar so jih na Cesarskem vrhu in v Sinji Gorici ustavili. Napadena je bila oklepna kolona v vasi Orehek, zavzeta sta bila mejna prehoda Fernetiči in Gorjansko.

Predsedstvo RS je ob 21. uri sprejelo sklep o enostranski ustavitvi ognja, pri čemer je ugotovilo, da je bila vojaška ofenziva iz Beograda že zlomljena. V večernih poročilih je na TV nastopil načelnik Generalštaba Blagoje Adjić z grožnjo: "Zagotovili bomo nadzor in stvari privedli do konca!"

Sreda, 3. julij 1991
Iz vojašnic v Beogradu je proti Sloveniji krenila gardna oklepnomehanizirana divizija, vendar je zaradi okvar iz ure v uro večji del vozil ostajal ob cesti in pohod proti Sloveniji je propadel.

Zjutraj so pripadniki Teritorialne obrambe in policije obkolili vojake JLA, ki so se umaknili iz stražnice Šentilj. Brez boja sta se predala dva oficirja, trije podoficirji in 45 vojakov. Pri Vidmu ob Ščavnici je bil spopad z oklepno kolono, ki je prodirala proti Gornji Radgoni. Pri Radencih je bila dokončno ustavljena oklepna kolona JLA, ki je prodrla s Hrvaške, da bi pomagala obkoljeni enoti na mejnem prehodu Gornja Radgona. Uspešen je bil napad na oklepno kolono na Kogu. Tudi JLA je sprejela dogovor o ustavitvi ognja. Helikopterji JLA z oznako Rdečega križa so dovažali okrepitve. Zaradi dogovora o premirju Slovenija ni ukrepala.

Vojna za samostojno Slovenijo je dobljena

V četrtek, 4. julija, so bili v slovenskih rokah vsi mejni prehodi. Enote JLA so se vračale na Hrvaško in v vojašnice. Slovenija je dovolila umik tankovski koloni z Brnika in oklepni koloni pred Dravogradom.

V Mariboru je bil pri napadu JLA na policijsko vozilo ubit policaj Robert Hvalc. Dovoljen je bil umik oklepni koloni JLA iz Gornje Radgone, ki je za seboj pustila ruševine in izropan mejni prehod.
V nedeljo, 7. julija, so se na Brionih sestali predstavniki Slovenije, SFRJ in Evropske skupnosti.

Sprejeta je bila t.i. Brionska deklaracija, s katero je bil uveden trimesečni moratorij za slovensko osamosvajanje. Kljub temu pa sta slovenska vojska in policija ohranili popolno suverenost na slovenskem ozemlju in zato je Predsedstvo SFRJ 18. julija sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so Slovenijo zapustili iz koprskega pristanišča v noči s 25. na 26. oktober.

Po nepopolnem pregledu je imela JLA 44 mrtvih in 146 ranjenih, slovenska stran pa 19 mrtvih in 182 ranjenih. Ubitih je bilo 12 tujih državljanov. Ne vemo pa, koliko slovenskih vojakov je bilo ubitih ob poizkusu bega iz JLA. Ujetih je bilo 4693 pripadnikov JLA in 252 zveznih policistov. V vojnih dneh je bilo 72 večjih in manjših spopadov. Uničenih, poškodovanih ali zajetih je bilo 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, šest helikopterjev JLA ter po pregledu v JLA 6.787 kosov pehotnega, 87 kosov artilerijskega in 124 protiletalskega orožja.

Zmaga v vojni za Slovenijo je bila vojaška. Slovensko samostojnost sta z orožjem obranili slovenska vojska in policija ter omogočili uspešno politično in mednarodno diplomatsko dejavnost za dokončanje vojne. Odločilni sta bili slovenska strategija in taktika. V primerjavi s poznejšim dogajanjem na Hrvaškem in v Bosni je bil v Sloveniji napadalec ogrožen povsod, kar mu je onemogočalo koncentracijo sil tam, kjer bi hotel imeti pobudo. Z blokadami so slovenske oborožene sile onemogočile enotam JLA manevriranje, odločno pa napadale tam, kjer so imele taktično prednost. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bi bila JLA v Sloveniji popolnoma poražena in vse njene enote uničene ali zajete.

Brigadir Janez J. Švajncer