< nazaj na novice

05. julij 2021 / Pomembno

Kraj: Šentilj

Govor predsednika ZVVS na Šentilju

 

Objavljamo govor predsednika ZVVS Ladislava Lipiča na slovesnosti na Šentilju:

 

Spoštovane vojne veteranke in vojni veterani, udeleženci zmagovitega spopada za mejni prehod Šentilj, spoštovani gospod župan, predstavniki SV in SP, predstavniki medijev…….

V minulih in upam tudi v prihodnjih dneh se bodo svečani nastopi posameznikov na številnih svečanostih začeli z čestitko ob pomembnem jubileju, 30. obletnici naše samostojnosti, samostojne države in naše domovine.In jaz seveda nisem nobena izjema zato že na začetku iskrene čestitke, Slovenija! Iskrene čestitke za vse doseženo in predvsem za ponos vsem tvojim državljankam in državljanom, da lahko živijo v samostojni državi!


Slovenija je stara trideset let! Za zgodovino kratko časovno obdobje, za tiste, ki pa smo to obdobje živeli in preživeli, pa obdobje, v katerem človek postane polnoleten in kot od polnoletnega se pričakuje odgovorno in modro ravnanje do sebe in še bolj do drugih, s katerimi živi v neki skupnosti in tako je tudi z državo. Njene institucije, preko katerih v demokraciji vlada ljudstvo, so tiste, od katerih pričakujemo, da bodo delovale v skladu z Ustavo ter sprejetimi zakoni in predpisi. Na demokratičnih volitvah izvoljeni posamezniki in posameznice pa so tisti, ki v imenu vseh nas sprejemajo pravne akte z zapisanimi normami obnašanja in ravnanja nas vseh. Njihova temeljna dolžnost in naloga pa je, da skrbijo za blagostanje naroda, da s svojimi odločitvami zagotavljajo mirno in človeka dostojno življenje.Tako smo si to predstavljali in si želeli v tistem nemirnem času, imenovanem čas demokratizacije ob koncu osemdesetih let minulega stoletja.Takrat, ko smo govorili o demokraciji, pa nismo najbolje vedeli, kaj to je in takrat, ko so nam govorili o Sloveniji kot drugi Švici, čeprav so jo le redki poznali.


Tako je razmišljala večina tistih, ki smo v vročih junijskih dneh 1991 prijeli za orožje ali se na kakršen koli drug način pripravljali za uresničitev ljudske odločitve, sprejete na plebiscitu decembra 1990. Rezultat je bil jasen in je vse nas, tudi politične voditelje zavezoval uresničitvi cilja-narod želi živeti v samostojni državi! In ta samostojna država bo gotovo demokratična in večstrankarska.


In kako ste razmišljali tisti, ki ste v zadnjih vročih junijskih dneh 1991 bili na položajih na strnjenem območju pesniške doline in samega mejnega prehoda? Iz pričevanj in zapisov je razvidno, da je na tem mestu bilo razmeščenih okoli 1400 pripadnikov obeh strani-obrambnih sil pravkar razglašene samostojne države Slovenije in sil JLA, ki so zapustile mariborske vojašnice, da bi uresničile strateški cilj takratne, ne več skupne države Jugoslavije, zasesti največji mejni prehod v Jugoslaviji. Čas je, da jasno in javno povemo, kar nam že leta govori in piše Srečko Cehnar, takrat poveljujoči častnik TO, da česa takšnega ni bilo nikjer, na nobenem kraju spopadov v Sloveniji.


Gre za velik dosežek v vsej osamosvojitveni vojni.Tako glede števila udeležencev spopadov, kot uspešne izvedbe vseh nalog.Predvsem pa je pomembno, da ni bilo človeških žrtev na obeh straneh, bilo pa je nekaj ranjenih.Žal so med drugim letalskim napadom JLA na barikado v Štrihovcu umrle štiri civilne osebe in med njimi je bil tudi 10 letni deček, sin enega od mrtvih voznikov tovornjaka. Srbski mediji so kar štiri krat poročali svetovni javnosti, da so enote JLA mejni prehod zasedle in tudi to jasno kaže, kako pomemben strateški cilj je bil mejni prehod Šentilj.Gotovo je res, da bi v primeru zasedbe mejnega prehoda Šentilj s strani enot JLA naša pot v samostojnost bila drugačna, najverjetneje bistveno daljša in z veliko več žrtvami.
Zato sem prepričan, da nihče od vas, ki ste bili na teh položajih, takrat ni razmišljal o demokraciji. Gotovo pa so misli bile pri vaših družinah in predvsem, kako se bo spopad končal.
Danes bi lahko kot slavnostni govornik opisoval takratne dogodke tako na podlagi lastnega vedenja ali na podlagi prebranih pričevanj posameznikov, vendar bi to bilo nekorektno do vas, ki ste vse to doživljali in poznate vse podrobnosti. Tudi o spopadu za mejni prehod Šentilj, tako kot o drugih spopadih v Sloveniji, so se in se še danes širijo različne zgodbe in najbolj neverodostojne so tiste, ki se širijo z ustnim izročilom, ki pa so tako za nekatere politike kot tudi psevdozgodovinarje zelo privlačne.Vse takšne politično in strankarsko motivirane in izkrivljene zgodbe pa so za udeležence spopadov v vojni za Slovenijo in vojne veterane škodljive in povzročajo izgubo ugleda in to je tudi eden od razlogov, da svetla vojaška in varnostna plat naše osamosvojitve postaja vedno bolj temna. Zato so takšni zapisi, ki ponovno poveličujejo posameznike in izkrivljajo dogodke v osamosvojitveni vojni, nevredni komentarja.
V minulih letih se prizadevanja za enoten pogled na dogodke iz časa naše osamosvojitve niso uresničila. Najprej zato, ker enoten pogled enostavno ni mogoč.Poenoteni smo le v tem, da smo dosegli politično, diplomatsko in vojaško zmago, kako pa smo do te zmage prišli, pa so pogledi zelo različni.Enoten pogled ni mogoč, saj tisti, ki smo v teh dogodkih sodelovali, to pa smo vojni veterani 91, nismo mogli in tudi ne bomo pristali na potvarjanja in zlorabo dogodkov v lastno promocijo.Naši otroci in naši vnuki morajo poznati dejstva, ne glede, kakšna so bila v procesu osamosvajanja svoje države, kajti le tako bodo verjeli vanje.Prav je, da smo po tridesetih letih izvedeli, kako razklana je bila slovenska politika leta 1990 in 1991, sedaj pričakujemo še ime in priimek tistega, ki je takrat to politiko uspel poenotiti.Očitno je tudi v tako opevano enotnost zasejan dvom in ta črv bo počasi začel razjedati tudi to vrednoto, ki nam je dala moč, saj nam pripovedujejo, da enotni, kot smo bili takrat, lahko dosežemo nemogoče. Imamo bogato zgodovino uporništva, saj če je ne bi imeli, bi danes na tem prostoru tisti, ki bi preživeli, govorili nek drug jezik.Imamo tudi bogato zgodovino napak, katere ne smemo ponoviti in ne sme se nam zgoditi, da bi kadar koli kdor koli s prstom kazal na nas in nas obtoževal laži.Zločinov nam ne more očitati nihče in prav tako ne potvarjanja.

 

Spoštovani!


V minulih tridesetih letih smo glede mnenj o naši osamosvojitvi in osamosvojitveni vojni doživeli že skoraj vse-od omalovaževanja do mitologizacije. Od zanikanja pomena osamosvojitve do izpolnitve tisoč letnih sanj Slovenk in Slovencev;od zanikanja, da je v Sloveniji vojna sploh bila, do herojskih podvigov epskih razsežnosti tako posameznikov kot skupin, ki so edini zaslužni, da imamo svojo državo;od tega, da je TO bila leta 1968 ustanovljena zato, da osamosvoji Slovenijo do tega, da je Slovenijo osamosvojila neka druga TO, ustanovljena le nekaj dni pred osamosvojitvenimi dogodki.Vse to nenehno sprožajo tisti, katerim mirno življenje in  sobivanje vseh z vsemi ni v interesu.Tovrstni očitki ostajajo na ravni aktualnih ideoloških razprtij in tisti, ki to počno, ne razumejo, da gre za bistveno več. Gre za nacijo in državo, za kontinuiteto slovenske državnosti, ki se je vzpostavljala počasi, tudi z dejanji mnogih pred nami.Zanikanje kontinuitete žal kaže na nesamozavest pomembnih predstavnikov države. Samozavestne države namreč nimajo težav s sprejemanjem vseh plati svoje zgodovine. Pozabljajo na pogum, svobodoljubje in domoljubje vseh tistih, ki so v najtežjih trenutkih, v katerih se je znašel slovenski narod in slovenstvo, vedeli kam in na katero stran se morajo postaviti.


Zato navajam besede dr.Dušana Pluta, člana predsedstva RS v času vojne za Slovenijo, katere je zapisal v svojem prispevku za naše glasilo Veteran:
»Celotna osamosvojitvena epopeja, vključno z vojno za obrambo suverenosti Slovenije in stalnimi mirovniško obarvanimi prizadevanji, je zgodovinsko enkratna, navdihujoča.Plebiscitarno odseva zaključno udejanjanje dozorelega hotenja slovenskega naroda, državljank in državljanov Slovenije, da živimo v lastni državi, odprti v Evropo in svet. Zgodovinsko zgoščen čas pa je vsem nam, ki smo bili tako ali drugače vpleteni v osamosvojitveno dogajanje, omogočil sprejemanje primernih, žal pa tudi nekaterih napačnih presoj in odločitev, ki sicer vsakega od nas žal spremljajo tudi v vsakdanjem življenju. A Slovenijo imamo, našo, tvojo, mojo državo in potrudimo se, da bo bi bila boljša, veliko bolj podobna tisti, o kateri smo sanjali v zgodovinsko prelomnih trenutkih.«


Zato moramo mi vojni veterani, ki počasi odhajamo, storiti vse, da bodo rodovi za nami vedeli, da smo svojo dolžnost do domovine opravili častno in pošteno, in kot sem dejal na našem vseslovenskem srečanju v Velenju, zato nismo zahtevali ne plačila in ne nobenih bonitet, kajti zavedali smo se, da se ljubezen do domovine ne plačuje-ljubezen do domovine je naš način življenja.


Hvala vam, branitelji Šentilja in Slovenije!


Srečno, Slovenija!



Vir: ZVVS

Komentarji

Vsebina spletne strani se prikazuje glede na uporabniški nivo. Za prikaz celotne vsebine, komentiranje in glasovanje je potrebna prijava.

Uporabniško ime:
Geslo:

Registracija novega uporabnika.

Pozabljeno uporabniško ime in geslo

Forum
Koristne informacije, aktualne teme
Peticije
Podpisovanje peticij o aktualnih temah
Veteran
Glasilo Veteran
Spomini 1991
Spomini na osamosvojitveno vojno
Mediji o nas
Časopisni izrezki, članki, ...
Kazalo strani
Prikaz drevesne strukture spletne strani
Kontakti
Pokličite nas, pišite nam ...

Izberi kategorijo

Proslave

Srečanja

Pohodi

Šport

Rezultati

Pozivi

Komemoracije

Vabila

Obvestila

Napovedniki

Razpisi

Svečanosti

Usposabljanje

Poročila o delu

Izberi vse

skupaj št. pogledov strani: 242
št. pogledov trenutnega uporabnika: 222
Slovenska Vojska Zaposlimo

ZVVS, Rojčeva ulica 16, p.p. 2780, 1110 Ljubljana, Telefon: 01 524-17-84, Telefaks: 01 524-26-88, E-pošta: zveza@zvvs.si

© 2008 ZVVS, Vse pravice pridržane!Avtorji / DisclaimerPravno obvestilo / LegalOblikovanje: potres izdelava spletnih strani in grafično oblikovanje

strežnik: ZVVS.si@www.zvvs.si | strežniški datum in čas: 17.09.2021 00:09:01 | čas izdelave strani: 0,401s