Nekoč skrito, danes na ogled

Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Grosuplje ima v svojem programu tudi dve strokovni ekskurziji. Tako smo se v mesecu aprilu odpravili na Kočevsko. Naš cilj je bil tokrat ogled do nedavno še zaprtega vojaškega območja Škrilj.

Kot je znano, sta bili v preteklosti na Kočevskem, natančneje v okolici Kočevske Reke dve t.i. zaprti območji in sicer Gotenica za potrebe takratnega slovenskega političnega vodstva in Škrilj za vojaške potrebe.

Na poti v Kočevsko Reko, kjer je izhodišče za organizirani ogled nekoč zelo varovanega in skrivnega objekta Škrilj, smo se najprej ustavili v Kočevju. Obiskali smo tamkajšnji Pokrajinski muzej ter si najprej ogledali kratek film o lepotah in znamenitostih Kočevske. Nato pa smo si ogledali še stalno zbirko o Kočevarjih in njihovi usodi ter razstavljena umetniška dela v likovni galeriji. Seveda smo si ogledali tudi osrednjo dvorano Šeškovega doma z znamenitim napisom: «Narod si bo pisal sodbo sam«. Pot nas je nato vodila do Kočevske reke, kjer smo se razdelili v dve skupini in od koder so nas odpeljali do podzemnega objekta Škrilj.

Objekt je sicer dostopen za organizirane oglede ter relativno dobro vzdrževan, vendar je še vedno v nekem smislu tajen. Saj so že pred vstopom na območje objekta table, ki prepovedujejo fotografiranje. Pa tudi pred vstopom smo morali fotografske aparate pustiti v zato namenjenih omaricah.

Podzemni objekt je impozanten ter preseneča s svojo mogočnostjo ter samozadostnostjo, ki bi omogočala posadki neodvisno bivanje in opravljanje nalog. Ob ogledu obiskovalec najprej pomisli, koliko dela in truda pa tudi materiala in strokovnega znanja je bilo potrebnega za izgradnjo takšnega objekta. Nehote pa se postavi tudi vprašanje: Ali je bilo vse to potrebno?

Po končanem ogledu smo se vrnili na izhodiščno točko v Kočevski Reki ter si ogledali nekatere njene znamenitosti, kot so najdebelejši oreh s premerom 14 metrov, bližnje jezero ter novo cerkev. Dobili smo občutek, da se razvoj in z njim življenje vrača tudi v ta del nekoč zaprte in očem skrite Slovenije.

Na poti domov smo se ustavili še na kosilu v enem izmed gostišč ter se prijetno utrujeni vrnili v Grosuplje.

Vir: Franci Zorko