14. maj 2014 / Obvestila

Kraj: Slovenske Konjice

Zgodovina ni plastelin

Postala je tradicija, da se vsako leto, tam okoli 15. in 17. maja oziroma Dneva Slovenske vojske in Dneva Zveze veteranov vojne za Slovenijo, prične z ponovnim grobim spreminjanjem zgodovine, kakor da je zgodovina našega naroda nekak plastelin, ki si ga lahko vsak oblikuje po svoji želji ali politiki, kakor mu pač ustreza. Če bi se to zgodilo enkrat ali morda dvakrat bi človek še razumel, toda da se ponavlja in ponavlja, je pa že malo preveč.

Dokaz takšnega početja je  SPOMINSKA PLOŠČA MSNZ V CELJU (park pri gledališču), kjer pod naslovom »UPORNIKI Z RAZLOGOM« piše:

NA CELJSKEM JE V OBČINAH MOZIRJE, VELENJE, CELJE, ŽALEC, SLOVENSKE KONJICE, ŠENTJUR, ŠMARJE PRI JELŠAH IN LAŠKO DELOVALA MANEVRSKA STRUKTURA NARODNE ZAŠČITE. TAJNA ORGANIZACIJA, KI JE OD 17. MAJA (????)  DO 5. OKTOBRA 1990 V STROGI TAJNOSTI IZVAJALA OBRAMBNE PRIPRAVE IN ZAGOTAVLJALA VARNOST REPUBLIKE SLOVENIJE, TER TAKO OMOGOČILA NASTANEK SAMOSTOJNE SLOVENSKE DRŽAVE.

Piše res tako, toda pri nas v Slovenskih Konjicah in drugje, je vse potekalo precej drugače:

15. maja 1990 je bil izdan znan UKAZ generala Hočevarja o predaji orožja, streliva in materialno tehničnih sredstev v objekte JLA, bolj znan kot UKAZ o razorožitvi Teritorialne obrambe Slovenije.

17. maja zvečer smo bili sklicani vsi člani Območnega štaba TO Slovenske Konjice in odgovorni častniki večjih enot (jurišnega in diverzantskega odreda, protiletalske baterije in čet Krajevnih skupnosti). Soglasno smo se odločili, da tega Ukaza ne bomo izvršili in to odločitev zapisali in vsi tudi lastnoročno podpisali.
V poznih večernih istega dne smo listino izročili novoizvoljenemu Predsedniku Skupščine občine Slovenske Konjice, v kateri sta takrat bili tudi še občini Vitanje in Zreče in po pogovoru, je bil takoj zjutraj, 18. maja 1990, sklican Svet za SLO in DS, oziroma Svet za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. Sprejet je bil Sklep, da ostane orožje, ki je bilo kupljeno z lastnimi sredstvi, last Občine. S tem dokumentom smo podpisniki listine, zaradi nespoštovanja zakonov Jugoslavije in vojske, dobili določeno podporo.

V Območnem štabu TO je bilo takoj vzpostavljeno celodnevno dežurstvo in postavljene straže, vsi oboroženi in s strelivom. Policija, takratna Milica, je tudi takoj okrepila svoj nadzor, posebej še v bližini štaba in skladišča, ko pri nas o Manevrski strukturi narodne zaščite ali MSNZ še ni bilo ne duha ne sluha.

Šele 25. julija je prišlo do prvega srečanja med republiškim načelnikom MSNZ in kasnejšim načelnikom MSNZ v Zahodno Štajerski pokrajini, kamor smo spadali tudi mi.

6. septembra je bil v Slovenskih Konjicah prvi sestanek tega Pokrajinskega štaba MSNZ, kjer je sodeloval tudi koordinator med milico in tem štabom.

7. septembra so se recimo na enakem sestanku, tokrat v Tepanju, sestali člani štaba MSNZ iz Vzhodno Štajerske pokrajine in še malo pozneje, je bil pri nas v Slovenskih Konjicah imenovan organizator MSNZ za našo občino.

Teritorialna obramba pa je nemoteno delovala naprej in sama, vse od varovanja našega orožja,  in kasnejšega prevoza orožja, streliva, materialno tehničnih sredstev ter dokumentov v tajna skladišča, varovanja telekomunikacijskega centra na Golovcu v Celju decembra 1990, dežurstva in urjenj, pa do izvrševanja vseh nalog, ki smo jih dobivali od nadrejenega poveljstva, vse do konca vojne in razpustitve enot. Vse in do konca samo z našimi enotami in častniki Teritorialne obrambe in sodelovanju Milice. Del zaslug gre tudi MSNZ, toda nikakor ne od 17. maja 1990 pa čeprav njihove spominske plošče, skupaj 13, govorijo drugače.

Leta 1993 je bila ustanovljena domoljubna, nevladna, nestrankarska in samostojna Zveza veteranov vojne za Slovenijo - ZVVS, v katero so se lahko vključili vsi, ki so z orožjem ali kako drugače, dali svoj delež za osamosvojitev Slovenije z glavnimi nalogami vezanimi na članice in člane, skrbi za svojce padlih, ohranjanju spomina na tiste čase in delu z mladimi. Leto pozneje je bilo ustanovljeno tudi policijsko veteransko Združenje Sever in država nam je sama priznala status vojnih veteranov z nekaj pravicami, toda prav ta država, nam jih je pred dvema letoma z Zakonom o uravnoteženju javnih financ, razen socialno najbolj ogroženim, tudi vzela.

Ponosni smo na tiste, ki so na svojih domačijah od jeseni 1990 pa do konca pomladi naslednjega leta skrivali naše orožje, strelivo in opremo in to kljub grozečim kaznim, ki so jim dobesedno visele nad glavami. Vsem smo podelili častne zahvalne listine SLOVENSKA DRUŽINA, na vsa tajna skladišča smo ob pomoči občin, podjetij in posameznikov pritrdili spominske plošče, pa tudi država jim je podelila posebna priznanja, največ pa šteje, da smo jim vsi zelo hvaležni.

Na račun ZVVS zadnje čase letijo očitki, da smo preveč »rdeča« organizacija, toda ta barva kaže samo na jezo in globoko razočaranje nad stanjem pri nas v Sloveniji, ki je popolnoma drugačno od tistega, kar smo si želeli, upali in vsi tudi dobesedno enoglasno potrdili na referendumu o samostojni Sloveniji.

Jože Kuzman, Slovenske Konjice

 

Vir: Jože Kuzman

Komentarji

DODAJ KOMENTAR NISTE PRIJAVLJENI

Naslov komentarja: Tekst komentarja: