10. tradicionalni pohod veteranov na Krašnji vrh

Območno združenje veteranov vojne za Slovenije v svoj program dela vsako leto vnese tudi majski pohod iz Metlike na Krašnji vrh. Tako smo v soboto, 6. maja 2017 že desetič organizirali in izvedli tradicionalni pohod.

Letošnji pohod je bil organiziran v spomin na ustanovitev in delovanje Sprejemnega centra za prebežnike iz JLA med osamosvojitveno vojno leta 1991. Na Vinomeru, blizu katerega nas je vodila pot, je namreč Teritorialna obramba takrat organizirala sprejemni center, kjer je delovala belokranjska Pehotna učna četa.

V soboto zjutraj se nas je približno sedemdeset pohodnikov zbralo na izhodišču na metliškem Pungartu. Udeleženci pohoda smo bili v glavnem belokranjski veterani in naši veteranski prijatelji iz dolenjskega, kočevskega in grosupeljskega združenja, veterani s Hrvaškega, člani združenja Sever, belokranjski častniki, planinci in družinski člani.

Organizatorji so se letos odločili za spremenjeno traso pohoda. Tako nas je pot vodila skozi metliško mestno jedro, ob potoku Obrh in čez polje do vasi Rosalnice, kjer smo imeli prvi krajši počitek v neposredni bližini božjepotnih Treh far. Pot smo nadaljevali preko polja, gozda in steljnikov do bližine Vinomera, kjer so nas naši sotovariši pričakali s pijačo.

Zopet smo nadaljevali skozi steljnike in gozd do kraške Bečke jame, kmalu pa je sledil postanek z malico iz nahrbtnika pri prijetnem studencu.

Ko smo pod Radovico prišli iz gozda, smo že zagledali naš cilj: vasico Krašnji vrh. Vendar nas je do cilja čakal še zmeren vzpon, ki nam je pognal kri v lica.

Pri koči Planinskega društva Metlika, ki stoji na najvišjem delu Krašnjega vrha, so nas pričakali naši gostitelji – metliški planinci s hladno kapljico. Prav kmalu pa se je na mizah znašla tudi tradicionalna belokranjska pečenka.

Po izdatnem okrepčilu smo prijetno poklepetali in ob zvokih harmonike tudi zapeli. Marsikoga izmed nas je v višino zvabil bližnji razgledni stolp, nekateri pa smo se preizkusili tudi v zavarovani plezalni steni.

Kar prehitro je prišel čas odhoda in že smo bili na stezi proti vasi Radovica. Tu smo si še enkrat ohladili žejna grla, vstopili v avtobus in se odpeljali v Metliko, kjer je sledilo slovo z obljubami, da se naslednje leto na tem pohodu zopet srečamo.

Letošnji pohod je, tako kot vsi prejšnji, minil v prijateljskem druženju, saj med veterani nikoli ne zmanjka tem za pogovor. Letos nas je spremljalo tudi prijazno vreme in zavest, da smo nekaj dobrega naredili za našo veteransko skupnost in tudi vsak zase.

Vir: Peter Golobič